V moderni družbi imajo znanja in spretnosti kratkotrajno “življenje” (to je obdobje v katerem bo več kot 50% vsega kar posameznik zna in je sposoben narediti napačno ali nepomembno). Znanja in spretnosti potrebni za prihodnost morda še sploh niso znana v obdobju posameznikovega izobraževanja. Zato se tudi šole ne morejo omejiti le na “predajo” določenega nabora vsebin in tehnik, temveč morajo promovirati sposobnosti in spretnosti kot so sposobnost prilagajanja že znanega novim situacijam ali sposobnost novih načinov soočanja s problem, kot tudi osebnostne sposobnosti kot so fleksibilnost, odprtost, zanimanje za nove stvari, pogum za soočanje z neznanim. Take lastnosti bodo posamezniku omogočile zadržati delovno mesto. Življenjske spretnosti-sposobnost preživeti v hitro spreminjajočem se svetu mu bodo pomagale, ko se bo soočal z negotovostjo, ali ko se bo primoran prilagajati. Promoviranje kreativnosti v razredu je tudi del prizadevanj, ki vodijo v razvoj uspešnih in mentalno zdravih posameznikov.
Kreativnost je nekaj kar lahko prispeva k dvigu kvalitete življenja, olajša breme ročnega dela, izboljšuje zdravstveno oskrbo, promovira mir in občutek varnosti. Poleg ugodnosti za posameznika, ima kreativnost pomembno vlogo pri razvoju družbe.
Strokovnjaki ugotavljajo, da se v teoriji učitelji popolnoma strinjajo, da bi kreativnost morala biti v učilnicah spodbujana - raziskava Johna Feldhusena je pokazala, da je tako odgovorilo kar 96% učiteljev. Vendar je praksa pokazala drugačne podatke. V realnem svetu veliko učiteljev ne mara učenčevih karakteristik, ki so povezane s kreativnostjo in pogosto kažejo nasprotovanje ali neodobravanje najbolj kreativnih učencev. Učitelji pogosto negodujejo nad ali celo prepovejo lastnosti kot so drznost, želja po novem ali originalnost. Raje imajo lastnosti kot so točnost, ubogljivost in dovzetnost za ideje drugih ljudi (učitelja); zapomnitev in natančna reprodukcija sta veliko bolj zaželena, kot razmišljanje s svojo glavo ali samostojno sprejemanje odločitev. Že v 50 in 60 letih prejšnjega stoletja sta Getzels in Jackson poročala, da učitelji veliko raje poučujejo “povprečno” inteligentne otroke, kot visoko kreativne.
Strokovnjaki ugotavljajo, da se v teoriji učitelji popolnoma strinjajo, da bi kreativnost morala biti v učilnicah spodbujana - raziskava Johna Feldhusena je pokazala, da je tako odgovorilo kar 96% učiteljev. Vendar je praksa pokazala drugačne podatke. V realnem svetu veliko učiteljev ne mara učenčevih karakteristik, ki so povezane s kreativnostjo in pogosto kažejo nasprotovanje ali neodobravanje najbolj kreativnih učencev. Učitelji pogosto negodujejo nad ali celo prepovejo lastnosti kot so drznost, želja po novem ali originalnost. Raje imajo lastnosti kot so točnost, ubogljivost in dovzetnost za ideje drugih ljudi (učitelja); zapomnitev in natančna reprodukcija sta veliko bolj zaželena, kot razmišljanje s svojo glavo ali samostojno sprejemanje odločitev. Že v 50 in 60 letih prejšnjega stoletja sta Getzels in Jackson poročala, da učitelji veliko raje poučujejo “povprečno” inteligentne otroke, kot visoko kreativne.
Torrance je ugotovil, da problemi nastajajo zato, ker kreativni otroci počnejo določene stvari – kot je postavljanje nepredvidenih vprašanj ali podajanje nenavadnih odgovorov na vprašanja učiteljev, ki učitelj iritirajo. Poudaril je, da gredo nekateri učitelji v tako skrajnost, da kreativne otroke označijo kot mentalno bolne in zaključil, da bi učitelji želeli učence, ki ubogajo in reproducirajo material (učno snov), ki jim ga je dal učitelj ali je zapisan v učbenikih. Ta preferenca se pojavlja v vseh disciplinah in je zastopana na vseh celinah (vključno z Afriko, Azijo, Avstralijo, Evropo, Bližnji vzhod in Ameriko). Obstaja visoka stopnja nasprotovanja temu, da učenci (otroci) postavljajo vprašanja, si upajo imeti svoje prepričanje o nečem, uganjujejo, so intuitivni in vzpostavljajo asociacije ter si upajo tvegati. Ravno nasprotno – obstaja enoglasno prepričanje, da morajo učenci (otroci) biti poslušni, delovni, sprejemati presojo avtoritete (učitelja) in morajo upoštevati druge.
Če povzamemo na kratko kreativni učenci se lahko učiteljem zdijo čudni, agresivni, egoistični, nesocialni, torej imajo vse značilnosti, ki jih delajo moteče ali celo predstavljajo grožnjo. Za veliko večino učiteljev predstavlja prenašanje znanja na enostaven in razumljiv način, bistvo njihove službe. Njihovo znanje je dobrina na trgu in vsako učenčevo vedenje, ki predstavlja izziv je hitro lahko pomembna zadeva – nepričakovana, izivina vprašanja, ne glede na to, kako nedolžno so mišljena – vedno ogrožajo učiteljevo samopodobo. Zato ni čudno, da je ta vidik kreativnosti s strani učiteljev nezaželen.
