KOMPETENCE - DODANA VREDNOST POSAMEZNIKA

V zadnjih letih se je koncept dela bistveno spremenil. Tehnološki razvoj nas je pripeljal v računlniški vek in skupaj z razvojem interneta sta omogočila vzpon servisnih dejavnosti. To je pomenilo preskok iz tradicionalne proizvodnje v servisno orientirane dejavnosti, v katerih so organizacijske spremembe postale stalnica, ki od zaposlenih zahtevajo nove kompetence. Osredotočanje na specifične naloge posameznika, omejene s pravili in predpisanimi postopki je izpodrinilo timsko delo, pri katerem imajo člani tima različne kompetence, njihovo delo pa je ocenjeno na podlagi rezultatov. V novejši literaturi se vse bolj uveljavlja fraza »knowledge work« - delo znanja, s katero mnogi avtorji želijo opisati naraščajoč pomen znanja potrebnega v postindustrijski družbi. Čeprav so v mnogih organizacijah opisi del in delovnih mest podlaga za usposabljanje, izbiro, karierni razvoj in plačilo, je po mnenju mnogih strokovnjakov prišel čas, ko se bodo morale organizacije osredotočiti na posameznike in njihove kompetence. Spremeniti se mora tudi organizacijski pogled na zaposlene. Če so do sedaj bili zaposleni videni le kot »tisti«, ki zasedajo določeno delovno mesto, se zdi, da je danes veliko bolj primerno na zaposlene gledati kot na nosilce znanja, ki delajo za organizacijo. 

V sodobnih podjetjih tako v javnem, kot v zasebnem sektorju, se v ospredje vedno bolj postavlja vprašanje, katere so tiste značilnosti in kompetence, ki bodo zadovoljile potrebam posameznega delovnega mesta, ter omogočile optimalno izvedbo. Vodilni se vse bolj zavedajo, da je ustrezna selekcija kandidatov zelo pomembna, saj dobri kadri lahko dvignejo produktivnost tudi za 10%. Torej kako izbrati najuspešnejšega kandidata? Katere kompetence so tiste, ki mu bodo omogočile čimbolj uspešno opravljanje dela?

Tudi v Evropski uniji se zavedajo, da razvita gospodarstva, ki se srečujejo s konkurenco hitro razvijajočih se gospodarstev v globaliziranem svetu, temeljijo na znanju. Odgovor na izzive globalizacije je spodbujanje inovativnosti. Posamezniki dlje študirajo, dlje delajo, dlje živijo in imajo manj otrok. To spreminja potrebe sodobne družbe, zato je potrebno spremeniti način razmišljanja in ljudi spodbuditi k vseživljenskem učenju. EU želi postati eno izmed najbolj dinamičnih in na znanju temelječih gospodarstev na svetu. Za izpolnitev tega cilja mora slediti novim tehnologijam in svojim tekmecem. Prost pretok znanja v EU je postal enako pomemben kot prost pretok blaga, storitev, kapitala in ljudi. Vedno bolj je pomembno ustvarjanje boljših delovnih mest, ki zahtevajo veliko znanja in kompetenc a zagotavljajo več zadovoljstva ljudem, ki jih zasedajo.

Živimo v obdobju hitrih sprememb. Naraščajoča intenzivnost in pogostost interakcij med ljudmi z različnih geografskih, kulturnih, verskih in političnih področij, karakterizirajo vplive globalizacije na možnosti za zaposlovanje, zdravje, komunikacije, priložnosti za vlaganje, migracije. Globalizacija je spremenila kontekst življenj mnogih ljudi po svetu. Tisti posamezniki, ki razumejo in sprejemajo te spremembe, bodo z globalizacijo pridobili. Tisti, ki na to niso pripravljeni se bodo soočali z mnogimi težavami in novimi izzivi, ki jih prinašajo novi načini poslovanja in delovanja organizacij. Mladi ljudje, ki se ne zmorejo ali  nočejo prilagajati globalizacijskim zahtevam, ker so osebno in družbeno nanje manj ali sploh nepripravljeni, tvegajo vstop med poražence. 

Trg dela od diplomantov, poleg strokovnosti, zahteva fleksibilnost. Istočasno jim nove razvojne organizacijske kulture nalagajo odgovornost za lasten kompetenčni razvoj. Razvojna organizacijska kultura temelji na stalnem učenju, samoodgovornosti, dodani vrednosti in zmožnosti prilagajanja tako managerjev, kot zaposlenih. Pogosto se sliši, da je vseživljensko učenje fraza, vendar nas hiter razvoj proizvodne in informacijsko komunikacijske tehnologije v to vedno bolj sili. Le tako bomo lahko konkurenčni kot podjetniki in zaposljivi kot posamezniki. Diplomanti se pogosto zavedajo, da bodo v svojem poklicnem življenju morali narediti več kariernih prehodov. Webrov model hierarhične organizacije vse bolj nadomešča mrežni model, ki pa od posameznika zahteva še dodatna nova znanja, ki niso nujno vezana na njegovo specializacijo. To so znanja komuniciranja, timskega dela, analitičnega mišljenja, sposobnost prilagajanja spremembam, obvladovanja časa, znanje tujih jezikov, uporabe informacijsko komunikacijske tehnologije...

Kam v vse to umestiti kompetence? Pojem kompetence je zelo kompleksen in nejasen že za strokovnjake. Poznanih je veliko definicij, pogosto je različno interpretiran. Kompetence so najpogosteje izražene kot preprosti stavki v katerih je zapisano kakšne sposobnosti in znanja imajo skupine ali posamezniki, da se določeno delo dobro opravi.

Kompetence so posameznikova konkurenčna prednost na trgu. Problem se pojavlja le pri vprašanju katere so tiste kompetence, ki jih posameznik, ki deluje na določenem področju, potrebuje. Ali je pomembneje, da ima posameznik veliko število dobro razvitih generičnih kompetenc ali bo njegova prednost v njegovih specifičnih kompetencah. Prav tako je pomembno ali delodajalci vedo katere kompetence potrebujejo njihovi bodoči zaposleni, da bodo dosegali odlične rezultate pri uresničevanju ciljev organizacije. Pred diplomante je postavljeno zahtevno vprašanje ali jim bodo pridobljene kompetence pomagale pri delovni karieri?

Vir: Vlašić, S. (2012) RAZVITOST IN USKLAJENOST KOMPETENC DIPLOMANTOV S PRIČAKOVANJI DELODAJALCEV. Magistrsko delo. Univerza v Ljubljani.Fakulteta za upravo.

To Understand is to Perceive Patterns - VZORCI MIŠLJENJA

Naši možgani so stroj za prepoznavanje vzorcev, ki neprestano polni vrzeli našega opazovanja s tem, kar naj bi bilo. Posameznik postane vešč v predvidevanju tega, kaj bo izkusil, in nato izkusi stvari, ki jih je predvidel. 

Pomembno je, da se zavedamo, da naš um ustvarja, shranjuje in prepoznava vzorce. Ti dejavniki ključno vplivajo na ustvarjalni proces razmišljanja. Naš um lahko ustvari vzorec, čeprav morda v resnici ne obstaja. Naše izkušnje in prejšnje predstave imajo velik vpliv na to, kako bodo naši možgani sestavili podatke v vzorce mišljenja, zato imajo različni ljudje različne vzorce. Da bi bili v kreativnem procesu uspešni, se moramo zavedati dejstva, da enake informacije različnim posameznikom lahko pomenijo nekaj popolnoma drugačnega. To je še posebaj pomembno pri reševanju problemov, ko moramo predelati določene informacije, na podlagi katerih bomo pripravili načrt delovanja (reševanja problema). Načrti in ukrepi se bodo med posamezniki razlikovali ravno zaradi različnega procesiranja osnovnih informacij. 

Zaporedje informacij je ključnega pomena za oblikovanje vzorca. Če posameznik dobi deset podatkovnih točk, bo v svoji glavi začel ustvarjati vzorec, ki temelji na prvem podatku, ki ga dobi. Prvi podatki so najmočnejši in se hitro okrepijo. Zanimivo je dejstvo, da bi posameznik v primeru, da bi dobil deset istih podatkovnih točk, vendar v drugem zaporedju, prišel do drugačnega sklepa – na podlagi tega pa tudi do drugačne rešitve, čeprav so podatki sami po sebi enaki prvim. Pomembno je, da se pri kreativnem procesu tega “fenomena” delovanja naših možganov zavedamo, saj nam to dokazuje, da lahko dve osebi v svojem umu procesirata enake podatke in sestavita različne zaključke. 

Toda kaj se zgodi, ko novi podatki ne ustrezajo vzorcu? Ali se ustvarjajo novi vzorci? Običajno ne – podatke posameznik zavrže, jih razveljavi ali ignorira, ker se zdi, da se ne prilegajo ustaljenemu vzorcu (problem pripisujejo metodi testiranja ali instrumentom). Pri obdelavi ali sprejemanju novih podatkov mora posameznik biti pozoren, saj se z informacijami lahko zelo enostavno manipulira. 

Težava z vzorci mišljenja je v tem, da s časom postanejo vedno bolj togi in jih je vedno težje spremeniti, kar posledično duši kreativnost. Miselne vzorce je, tako kot stare navade, težko spremeniti. Razumevanje sistemov za prepoznavanje vzorcev je ključnega pomena pri tem, da odprete svoj um kreativnosti.  

Miselni vzorci, tako kot vse stare navade, ne umrejo zlahka. Prvi korak do spremembe mišljenja je, da posameznik prepozna, za kaj gre in da se zaveže (odloči), da bo mišljenje o nečem poskušal spremeniti. To je lahko še posebej težko, če ima občutek jeze ali je razburjen, zato ga lahko močna čustva vodijo nazaj v stare vzorce. 

" Razumen človek se prilagodi svetu; nerazumen poskuša svet prilagoditi sebi. Zato je ves napredek odvisen od nerazumnega človeka." George Bernard Shaw 

GENERATING IDEAS - GENERIRANJE IDEJ

Generating ideas

Shiritori (しりとり?) is a Japanese word game in which the players are required to say a word which begins with the final kana of the previous word. No distinction is made between hiragana, katakana or kanji. "Shiritori" literally means "taking the buttocks" or "taking the end".

Basic rules

• Two or more people take turns to play.
• Only nouns are permitted.
• A player who plays a word ending in the mora N (ん) loses the game, as no Japanese word begins with that character.
• Words may not be repeated.
• Phrases connected by no (の) are permitted, but only in those cases where the phrase is sufficiently fossilized to be considered a "word".[citation needed]

Example: sakura (さくら) → rajio (ラジオ) → onigiri (おにぎり) → risu (りす) → sumou (すもう) → udon (うどん)

The player who used the word udon lost this game.

English Shiritori

A Shiritori game using only English words was invented to help people learn English. Most rules are the same, yet there are several original and optional rules that are used.

For students of English, any words including nouns, verbs, and adjectives can be used. Players cannot use different tenses of previously used verbs, unless they have nonstandard conjugation. For example, a player may use "be," "was," and "is," but not both "kick" and "kicked." When a word ends in a vowel, like "life," one may use the preceding consonant instead.

In English, the most similar game is Word chain.

There are Russian wordgames similar to shiritori known as "Igra v slova" ("Игра в слова" -- A game of words) and "Igra v goroda" ("Игра в города" -- A game of cities). Players are required to say a name of a city or town that begins with the final letter of the previous word.

There is also a similar South Slavic game called Kalodont, in which players continue the chain by beginning with last two letters of the previous word. In this game, the objective is to avoid words ending with "ka", because the other player is then able to say "kalodont", and South Slavic languages have no words beginning with "nt" (Wikipedia).

Ali se kdo med vami spomni igre Kalodont? Verzij je bilo veliko. Največkrat so jo naši starši "uporabili" med vožnjo z avtomobilom (ko še ni bilo dvd predvajalnikov v naslonjalih). Pravila so bila enostavna:

• prepovedana so osebna imena in priimki
• beseda mora imeti vsaj štiri črke
• zadnji dve črki sta prvi dve črki naslednje besede
• poraženec krog je tisti, ki konča besedo z KA (kalodont)
• zmagovalec je tisti, ki konča besedo z NT

Za mlajše igralce so bile lažje inačice - važno je bilo, da igralec pove besedo, ki se začne na zadnjo črko besede soigralca, beseda pa se ne sme končati na črko K.

Podobno igro uporablja Shimpei Takahashi, japonski "izumitelj" igrač, ko želi generirati čim več novih idej, med katerimi se lahko pojavi nenavadna in zabavna ideja, ki jo lahko uporabi pri izdelavi nove igrače.

Njegovo zabavno zgodbo lahko pogledate s klikom na naslov tega posta.

Vir: https://en.wikipedia.org/wiki/Shiritori

GENERIRANJE - "PROIZVAJANJE" IDEJ

Na voljo je veliko tehnik za generiranje idej, med katerimi nekatere temeljijo na mentalnih procesih, druge na mehaničnih metodah. Pri uporabi metod za generiranje idej je večji poudarek na količini idej kot na njihovi kakovosti. Na ta način posameznik dobi veliko število idej, med katerimi nato lahko izbira.

V fazi generiranja idej mora posameznik poskusiti biti igriv in dovoliti svoji domišljiji, da namensko opusti presojanje idej (tako svojih kot tujih) – ponovno mora odkriti otroka v sebi.

Največja težava, s katero se posameznik srečuje pri generiranju idej, s katerimi bi rad rešil določen problem, je pobegniti običajnim načinom procesiranja informacij. Posameznikove pretekle izkušnje mu onemogočajo, da bi informacije sestavili na drugačen, nenavaden način, zato ne raziskuje novih možnosti.

FLUENTNOST

Fluentnost je sposobnost proizvesti veliko število idej v kratkem času. Posameznik lahko svojo fluentnost izboljša z določenimi vajami in čeprav to izboljšanje ni trajno, lahko posameznika ogreje za nadaljnje, bolj zapletene tehnike. Pri skupinskem reševanju problemov lahko pomaga tistim posameznikom, ki imajo težave, ko morajo ubesediti svoje nenavadne ideje.

Vaje fluentnosti so običajno enostavne. Najpogosteje od posameznika “zahtevajo”, da na papir zabeleži čim več idej v kratkem času (minuti ali dveh).

Te vaje pokažejo tudi fleksibilnost posameznikovega razmišljanja – bolj kot so si ideje med seboj različne, bolj fleksibilno je njegovo razmišljanje. Tudi fleksibilnost se z vajo izboljša.

POZORNOST

Kreativnost zahteva, da posameznik pozornost osredotoči na nekaj (običajno na nekaj, čemur prej ni posvečal veliko pozornosti). Dober primer so inovacije za računalnike Apple Macintosh v začetku leta 1980. Oblikovalci se niso osredotočili le na surovo moč računalnika, temveč na uporabniške vmesnike. Z osredotočanjem pozornosti na stvari, ki so bile samoumevne (v tem primeru je to bila ukazna vrstica), so s pomočjo kreativnih tehnik mišljenja pripravili miselni preboj in naredili grafični vmesnik. 

Pozornost je lahko pasivna ali aktivna:

• Pasivna pozornost se pojavi nehote. Človek postane na dražljaje pozoren brez namena; njegovo pozornost vzbudijo zunanji dejavniki, zato je v tem času pasiven. Takšna pozornost se pojavlja tudi popolnoma spontano zaradi ponavljajočih se dogodkov, funkcij in opravil, ki jih opravljamo (npr. tipkanje po tipkovnici, voznik na cesti je pozoren na promet …)
• Aktivna pozornost je rezultat pozitivne motivacije. Ta pozornost je najbolj dolgotrajna in najučinkovitejša. Posameznik ni pozoren le na dražljaje, ki ga obdajajo v določenem trenutku, temveč določene dražljaje sam išče v okolju (sem sodi tudi vsiljena pozornost, pri kateri je človek prisiljen biti pozoren na določeno stvar; taka pozornost je kratkotrajna, duševno naporna in podvržena motečim dejavnikom iz okolja ter konfliktom; povzroča jo strah pred kaznijo, neuspehom ali nezaželenimi situacijami).

Vrste pozornosti

1. Deljena pozornost - omogoča opravljanje več nalog hkrati. Pri deljeni pozornosti, imenovani tudi multitasking, je posameznik bolj osredotočen na eno nalogo kot na drugo, vendar lahko svojo pozornost preusmeri na tisto, ki je v določnem trenutku pomembnejša (ki mu bolj ustreza). Posamezniki so prepričani, da multitasking odlično obvladajo. Toda multitasking ni talent, dar, neka posebna sposobnost ali nekaj, česar se lahko uspešno naučimo. Želja po večji storilnosti posameznike spodbuja k “multitaskanju”, torej jih sili, da se delijo med različne aktivnosti s predpostavko, da bodo tako produktivnejši. Strokovnjaki opozarjajo, da multitasking pretirano stimulira delovanje naših možganov, s tem pa jim otežuje procesiranje vsega, kar se v posameznikovem življenju dogaja. Multitasking ima več učinkov. S psihološkega stališča lahko vidimo, da istočasno opravljanje več aktivnosti drastično zmanjšuje posameznikovo pozornost, kar predstavlja veliko oviro v izobraževalnem procesu. Več psiholoških študij (Gorlick 2009, Foerde et al. 2006) je pokazalo, da je menjava fokusa (branje, gledanje posnetkov, pripovedovanje, zapisovanje) imela za posledico kognitivno preobremenitev možganov (limit možganov pri procesiranju različnih tipov informacij). Udeleženci preizkusa, ki so bili podvrženi različnim stimulansom naenkrat, so poročali, da ne morejo trajno zadržati predstavljene informacije v svojem spominu.
2. Budnost – v stanju budnosti je posameznik oprezen in spremlja dogajanje v okolju. Prav tako v okolju išče druge dražljaje in je nanje pozoren. Budnost oz. čuječnost – predstavlja najosnovnejši nivo pozornosti, brez katerega posameznik ni sposoben sprejeti informacije iz okolja ali izbrati odgovora. Ob utrujenosti ali zaspanosti lahko posameznik zamudi pomembne informacije ali ima celo težave pri izbiri ustreznega dejanja. Nivo budnosti lahko opredelimo kot intenziteto dražljaja, ki je potrebna, da se posameznik odzove na dražljaj (Logar, 2007).
3. Vzdrževana pozornost - zmožnost vzdrževanja budnosti oziroma čuječnosti kontinuirano skozi čas. Tesno je povezana z budnostjo. Vzdrževanje pozornosti je pomembno v primeru, ko mora posameznik nalogo izvajati neprekinjeno (Logar, 2007).
4. Iskanje – ozek snop pozornosti, s katerim posameznik išče ključen dražljaj.
5. Selektivna pozornost – izločanje pomembnega od nepomembnga. Selektivna pozornost vključuje izbiro informacij, nujnih za izvajanje naloge. Selekcijski proces posameznik opravi na prihajajočih senzornih informacijah, na informacijah, ki jih zadržuje v mislih (pozornost zagotavlja neprekinjenost in koherentnost delovnega spomina) ali na nizu možnih odgovorov. Pri selektivni pozornosti so vključeni različni deli možganov (Logar, 2007).

MINDFULNESS

Mindfulness je namerno osredotočanje in sprejemanje posameznikove pozornosti na čustva, misli in občutke, ki se pojavljajo v določenem trenutku. Je stanje aktivnosti in odprtosti pozornosti na sedanjost. Ko je posameznik pozoren, opazuje svoje misli in občutke iz razdalje, ne da bi jih presojal. Pomeni živeti v tem trenutku in biti pripravljen doživeti.

Mindfulness je proces aktivnega zavedanja novih stvari. S tem, ko se zavedamo stvari okoli nas, namesto da delujemo v stanju “avtopilota”, lahko “odklenemo” kreativnost in izboljšamo svojo izvedbo. Mindfulness nas naredi bolj senzibilne za kontekst in perspektivo. Postavi nas v sedanjost.

KREATIVNE TEHIKE ZA GENERIRANJE IDEJ

Ena od glavnih ovir na poti do ustvarjalnega razmišljanja je predpostavka, da obstaja samo en pravi odgovor za vsako težavo ali priložnost. Vendar vemo, da obstajajo stotine ali celo tisoče idej, ki so boljše od prve ideje, do katere smo prišli. Na žalost večina ljudi prenehati misliti, ko naleti na prvo idejo, ki deluje.

Posameznik, ki želi rešiti problem, mora najti način, na katerega bo poiskal čim več idej. V prvi fazi mora izraziti čim več idej, ki mu spontano pridejo na um, v drugi fazi pa mora povečati število idej in njihovo inovativno moč. Pri tem so mu lahko v veliko pomoč različne tehnike:

• Predpostavke
• Prosta inkubacija
• Superheroji
• Analogije
• Vodena domišljija
• Brainstorming
• Naključna stimulcija
• … in veliko drugih.

Viri: 

• Foerde, K. et al. (2006). Modulation of competing memory systems by distraction. PNAS Proceedings of the National Academy of Sciences of the United States of America.
• Gorlick, A. (2009). Media multitaskers pay mental price, Stanford study shows. Dostopno na http://news.stanford.edu/news/2009/august24/multitask-resear ch-study -082409.html, 08.10.2014
• Logar, M. (2007). Možnosti reverjanja kognitivnih funkcij pri bolnikih v klinični praksi. Specialistična naloga. Univerza v Ljubljani. Medicinska fakulteta. Katedra za psihiatrijo.

LASTNIK PROBLEMA ALI IZZIVA in NJEGOVA FORMULACIJA

JE TO MOJ IZZIV?

Posameznik je pogosto postavljen pred problem, ki ni njegov problem. Velikokrat se tega ne zaveda in ga želi rešiti, a ga ne more. Razlogi za to so lahko različni, najpogosteje pa gre za pomanjkanje avtoritete (posameznik ni v poziciji, da bi lahko problem rešil).

Pravi lastnik problema je:

• zaskrbljen (čustveno vpleten v problem, rešitev problema mu nekaj pomeni),
• predan (za rešitev problema je pripravljen nekaj storiti; v akcijo bo stopli takoj, ko se pojavi ideja za rešitev),
• kompetenten (pooblaščen za reševanje problema in hkrati usposobljen za sprejemanje odločitev in ustrezno delovanje) in
• sposoben (ima ustrezne sposobnosti in znanja, da se s problemom spopade; je odločen, ima avtoriteto in dovolj finančnih sredstev).

Opredelitev problema

Formulacija izziva/problema mora obsegati le en stavek. V njegovi definiciji je potrebno omeniti lastnika tega izziva. Vprašanja, ki se pričnejo s “kako” ali “ustvarite” privabljajo nove ideje. Poiskati je potreben dovolj privlačen način za predstavitev izziva, ki bo dovolj velik izziv za vse udeležence kreativnega procesa.

Reševanje izziva/problema

Kaj je reševanje izziva? Reševanje izziva je proces zapolnjevanja vrzeli med tem, kar je in tem, kar bi želeli, da je. Je dejanje odgovarjanja na vprašanja, razjasnitve negotovosti ali razlaga nečesa, česar posameznik ali skupina niso dovolj dobro razumeli (Isaksen et al., 2010, str. 22).

Vsi se vsakodnevno srečujemo z reševanjem problemov, med katerimi so nekateri bolj zapleteni ali pomebni kot drugi. Pri reševanju kompleksnih problemov nam lahko pomagajo določene tehnike za generiranje (proizvajanje), selekcijo (izbiro) in implementacijo idej (pretvorba idej v realnost).

OVIRE, KI NAM PREPREČUJEJO, DA BI NAŠLI NAJBOLJŠO REŠITEV

Ovire so vse tisto, kar posamezniku preprečuje, da bi uspešno rešil problem. Občasno jih občutimo vsi, vendar je njihova vrsta in intenzivnost lahko zelo različna. Ovire so strokovnjaki postavili v različne skupine, glede na to, kaj jih povzroča, in sicer:

• Emocionalne ovire (Te ovire se pojavijo, ko so posameznikove emocionalne potrebe v nasprotju s situcijo – posameznik določene rešitve ne predlaga, ker se boji, da se bo osmešil ali da ga bodo drugi imeli za neumnega. Te ovire predstavljajo grožnjo, vendar se njihova stopnja med posamezniki razlikuje. Izhajajo iz potrebe po priznanju, pripadnosti, dosežkih in (ne)samozavesti. Iz emocionalnih ovir lahko izhaja tudi nepotrpežljivost; zaradi nelagodja, ki ga posameznik občuti ob reševanju problemov, se zadovolji s prvo možno rešitvijo in ne išče drugih možnosti in hitro zavrže že tudi le misel na neko nenavadno rešitev. Prav tako občutek tesnobe vpliva na to, da se posameznik želi izogniti tveganju in se ne želi izpostavljati ali poskušati izzvati “status quo”. Prva možna rešitev je posamezniku dovolj tudi v primeru, ko rešuje kopico rutinskih problemov, od rešitve katerih nima neke koristi ali izgube.).
• Perceptualne ovire (Te ovire nastanejo na podlagi tega, kako se je posameznik naučil prepoznati informacije, ki ga obkrožajo. Ljudje radi razvijemo način ali navade, kako vidimo svet, ki nas obkroža, kar pa nam lahko onemogoča rešiti določen problem. Posameznik vidi le tisto, kar pričakuje, da bo videl. V to kategorijo ovir spadajo tudi stereotipi – ko posameznik določeno situacijo prepozna, ji da določeno oznako, zato ni sposoben pogledati “čez” očitno. Ker je njegov “pogled” na dogajanje tako ozko usmerjen, ni sposoben prepoznati problemov ali njihovih delov ter videti povezav. Prav tako posameznik ni sposoben      videti problema z drugega zornega kota (se postaviti v vlogo nekoga drugega). Veliko problemov prepoznavamo glede na njihov vzrok ali posledice. Če posameznik ni sposoben prepoznati, kaj je vzrok in kaj posledica, ga to lahko ovira pri reševanju problemov.).
• Intelektualne ovire (Te ovire nastanejo, ko posameznik ni sposoben asimilirati informacij na način, ki je potreben za reševanje problema – ni sposoben oceniti idej, da bi lahko med njimi izbral najprimernejšo, saj nima ustreznih sposobnosti mišljenja. Gre za neustrezne spretnosti analitičnega in ustvarjalnega mišljenja, saj ima neprilagodljivo strategijo, pri čemer uporablja le en pristop za vse vrste težav in je nezmožen uporabe različnih tehnik za reševanje problemov. Posameznika lahko ovira tudi pomanjkanje ustvarjalnega mišljenja – v tem primeru posameznik ima znanje, vendar ga ne zna uporabiti, kar izhaja iz prevlade analitičnega mišljenja in pomanjkanja prakse v posameznikovem vsakdanjem življenju kot tudi nesposobnosti prilagajanja mišljenja – posameznik ima težave pri prehodu iz ene vrste razmišljanja v drugo (iz analize v generiranje idej ali iz verbalnega v vizualno razmišljanje). Kot najpogostejša ovira se pojavlja nesposobnost sistematičnega in metodičnega dela. Bistvenega pomena za učinkovito reševanje problemov je pristop “korak za korakom”. Naslednja velika ovira je pomanjkanje znanja ali spretnosti v uporabi “jezika” problema. Če posameznik ne razume ali ne zna uporabljati določenih pojmov, specifičnih za določeno področje delovanja, katerega problem rešuje, ne bo mogel učinkovito rešiti problema. Če se posameznik ne potrudi, da bi dobil vse ustrezne informacije, ki se nanašajo na problem, ki ga rešuje, bo s tem ustvaril novo oviro pri reševanju problema. Enako velja za napačne informacije (posameznik se ni potrudil, da bi informacije preveril, kar vodi v napačno sklepanje glede okoliščin problema ali problema samega – posameznik bo reševal drug problem, kot bi ga moral reševati, prišel bo do drugačnih/napačnih zaključkov.)).
• Ovire pri izražanju (Te ovire nastopijo, ko posameznik ni sposoben “skomunicirati” svojih idej na način, da bi prinesle pozitiven rezultat – rešile problem. Posameznik nima ustreznega znanja ali veščin, potrebnih za komunikacijo ali beleženje idej. Nezmožen je “učinkovite uporabe jezika” (kot so besede, risbe, matematični simboli, znanstveni simboli) ali pa uporablja “napačen jezik”. Najpogostejša ovira, s katero se soočajo posamezniki, je nezmožnost javnega nastopanja – imeti govor, čeprav je posameznik sposoben zapisati svoje misli, ima težave, ko jih mora povedati. Zaradi pomanjkljivega znanja se pogosto zgodi, da je njegova razlaga neustrezna ali pomanjkljiva; ovira je lahko tudi stil vodenja (pasivni stil vodenja, ko mora posameznik nekoga prepričati ali navdušiti za nekaj ali avtokratični stil vodenja, ko posameznik izvaja represijo nad podrejenimi, zato ti velikokrat njegovo idejo zavržejo, ne da bi o njej premislili.).
• Okoljske ovire (So ovire, ki izhajajo iz okolja in posamezniku onemogočajo, da bi uspešno rešil problem (posameznikove ideje nenehno zavračajo s komentarji, kot so “Ne, to ne bi delovalo, ker ...” ali “To smo že preizkusili, in ni delovalo” (idea killers)). Prav tako so velika ovira pri reševanju problemov motnje iz okolja (hrup, nenehne prekinitve procesa). Ena izmed okoljskih ovir je tudi pomanjkanje podpore, kar se kaže v različnih oblikah – posameznik lahko potrebuje specifične informacije, nasvete, znanja, druge vire ali pooblastilo za ukrepanje. Bolj razširjen vidik te ovire je pomanjkanje spodbud in potrebne organizacijske strukture za podporo in izkoriščanje idej. Stres zaradi časovnega pritiska in rokov različno prizadene ljudi. Za tiste, ki so občutljivi, je to lahko huda ovira ustvarjalnega razmišljanja. Ovira so lahko tudi pričakovanja drugih (če so sodelavci in nadrejeni zadovoljni z enostavnimi/običajnimi rešitvami problema, lahko posameznik dobi občutek, da je iskanje novih, učinkovitejših rešitev nesmiselno; če se od posameznika pričakuje, da bo našel inovativno rešitev, bo verjetno bolj prizadeven). Ovira je tudi monotono delo, ki posameznika postavi v pozicijo dela “v avtopilotu”, zato ne vidi nastajajočih problemov.)
• Kulturne ovire (So ovire, ki izhajajo iz posameznikovega dojemanja, kaj je v določeni situaciji prav in primerno in kaj ni. Včasih reševanje določenega problema narekuje igrivost, vendar v posameznikovem okolju igrivost ni primeren način reševanja problemov. Še vedno je razširjeno prepričanje, da domišljija in humor nista produktivna in ne sodita v resen posel reševanja problemov. Subjektivna poročila inovatorjev govorijo drugače. Domišljija in humor imata eno skupno lastnost - nenavadno kombinacijo idej. Pojavljanje inovativnih rešitev deluje na enak način - tako, da najde povezave med navidez nepovezljivimi idejami.). Med kulturne ovire sodi tudi brezpogojno sprejemanje statusa quo. V organizacijah običajno obstaja težnja, da se dela v skladu z ustaljenimi zamislimi in metodami. Če želi posameznik znotraj take organizacije nekaj narediti drugače, so ljudje nagnjeni k iskanju razlogov, zakaj tega ni mogoče storiti ali zakaj to ne bi delovalo, namesto da bi poiskali razloge, zakaj bi bilo to treba storiti in zakaj bi to delovalo. Odpor do sprememb – prepričanje, da je tradicionalni način boljši, najpogosteje nastane iz potrebe po varnosti. Določeno situacijo zaposleni sprejemajo tako, kot je, saj vsaka sprememba običajno vključuje nekaj negotovosti, kar pa nekaterim pomeni grožnjo. Vendar morajo za spremembo nečesa obstajati tehtni razlogi, saj je tudi sprememba zaradi spremembe same lahko nevarna. Še vedno obstajajo tudi močni predsodki o tem, da so občutki, intuicija in subjektivne sodbe nezanesljivi, saj jih težko merimo in ocenjujemo (Študije kažejo, da ima tudi v matematiki, eni izmed najbolj logičnih znanosti, intuicija pogosto ključno vlogo pri reševanju problemov, saj mora biti dober reševalec problemov pri iskanju rešitev sposoben uporabljati tako logične metode kot subjektivne, intuitivne metode.). Premočno konkurenčno okolje lahko naredi posameznike nepripravljene prisluhniti idejam tekmecev. V močno sodelovalnem okolju se posamezniki lahko izogibaju izražanju novih idej, ker ne želijo izstopati iz množice. Nekatera dejanja in ideje so izključeni iz reševanja problemov, ker jih v organizaciji obravnavajo kot neokusne ali škodljive ali kršijo sprejete moralne norme.

Vse naštete ovire, razen okoljskih, so plod posameznikovega učenja ali pomanjkanja znanja tako določenega posameznika kot oseb, ki so nanj vplivale v toku odraščanja in nadaljnjega življenja.

Zelo pomembno je, da je posameznik sposoben prepoznati, kdaj ga ovire onemogočajo pri reševanju problemov. Najbolj učinkovit način je, da preuči svoj način razmišljanja pri reševanju problemov in se zaveda, da obstajajo dejavniki, ki lahko ovirajo njegov napredek.

Da bi kar najbolje lahko rešil izziv, mora posameznik (ali skupina) biti sposoben proizvesti čim večje število idej, med katerimi bo lahko izbral najustreznejšo. Kako generirati ideje boste lahko preberali naslednji teden...

Viri: 

Isaksen, S. G., Dorval K. B. and Treffinger D. J. (2010). Creative Approaches to Problem Solving: A Framework for Innovation and Change SAGE Publications Inc, 2010