Merry Christmas and Happy New Year 2016!

WHAT DO YOU WANT TO BE WHEN YOU GROW UP?

Multipotentiality: 

Why Having More Than One True Calling Could Be 

A Good Thing

CAREER ADVICE

DISABILITY...

MEDITACIJA

JESENSKE BARVE - COLOURS OF AUTUMN

COLOUR IS A POWER

COLOUR IS A POWER WHICH DIRECTLY 

INFLUENCES THE SOUL 

KANDINSKY

The Mexican government invites street artists to paint a large mural in an effort to reduce violence and the results are stunning.

Bursts of colour from around the world

KAKŠEN JE KREATIVEN POSAMEZNIK?

Kreativen posameznik: 

zaznava svet na nov način,

je sposoben poiskati skrite vzorce, 

je sposoben povezati navidezno nepovezljive elemente, 

proizvaja rešitve.

Csikszentmihalyi (1996) opredeljuje kreativne ljudi/osebnosti kot:

• istočasno egocentrične, ambiciozne in nesebične
• ljudi, ki radi sodelujejo, vendar imajo istočasno radi nadzor
• ljudi, ki radi sodelujejo in tekmujejo hkrati
• deloholike
• vztrajne in trmaste, predvsem ko so onemogočeni (“z glavo skozi zid”)
• neodvisne
• ljudi, ki radi tvegajo
• nihče med njimi ne ostaja rad samo znotraj svojega področja delovanja
• so odprti za različne nove izkušnje umetnosti, glasbe in literature
• ljudi, ki radi gredo čez meje svoje discipline
• ljudi, ki razmišljajo celostno
• radovedne
• pametne in naivne
• igrive (Za kreativne posameznike je značilna igrivost, vendar se igrivost ne pojavlja brez vztrajnosti in vzdržljivosti. Za to, da naredijo nekaj novega, je potrebno veliko dela, ob tem pa se pogosto soočajo z ovirami, ki jih morajo premostiti. Kljub brezskrbnem videzu veliko kreativnih ljudi dela do poznih nočnih ur in vztraja tudi, ko bi drugi že obupali.)
• ljudi, ki prehajajo med domišljijo in dobro zakoreninjenim občutkom za realnost, kot jo vidijo drugi (Oboje potrebujejo zato, da lahko zbežijo od sedanjosti in hkrati ne zgubijo stika s preteklostjo.)
• posameznike, ki so istočasno lahko zelo konservativni in tradicionalisti in izredno uporniški in ikonoklastični
• ponižne in ponosne (Kreativni posamezniki so lahko zelo samokritični do svojega dela in samih sebe, včasih dvomijo v svoje kreativne sposobnosti.)
• posameznike, ki so hkrati ekstravertirani in introvertirani (Kljub sodobnim dognanjem psihologije, ki pravijo, da sta ravno ti dve nasprotujoči si karakteristiki človekovega značaja najbolj stabilni (ali je posameznik rad v središču pozornosti ali ima raje samoto), saj ločujeta posameznikov način delovanja ter ju lahko zanesljivo merimo, pa se pri kreativnih posameznikih istočasno kažeta oba nasprotujoča si vidika.)

Arieti (2006) je dodal še nekaj značilnosti kreativnega posameznika:

• Gladko (tekoče) razmišljanje - besedna jasnost, sposobnost asociiranja, sposobnost proizvesti ustrezne ideje glede na dan problem.
• Fleksibilnost - sposobnost zavreči stare načine mišljenja in videnja ter začetek delovanja na nov način.
• Izvirnost – sposobnost proizvesti nenavadne odgovore in nekonvencionalne asociacije.
• Redefiniranje – sposobnost reorganizirati znanje ali gledati na nov način.
• Obdelava – zmožnost uporabiti različne sposobnosti z namenom ustvariti nekaj kompleksnejšega.
• Toleriranje dvoumnosti – sposobnost zadržati konfliktne koncepte za določen/potreben čas z namenom razjasnitve nejasnosti.

Kreativni posamezniki običajno:

iščejo načine in vidijo težave, kjer jih drugi ljudje ne iščejo/vidijo,

pripravljeni so tvegati, ko se drugi ljudje bojijo,

imajo pogum, da kljubujejo množicam in se postavijo za svoja lastna prepričanja, 

s svojimi stališči si prizadevajo za premagovanje ovir in izzivov.

OVIRE, KI NAM PREPREČUJEJO, DA BI NAŠLI NAJBOLJŠO REŠITEV

Ovire so vse tisto, kar posamezniku preprečuje, da bi uspešno rešil problem. Občasno jih občutimo vsi, vendar je njihova vrsta in intenzivnost lahko zelo različna. 

Ovire so strokovnjaki postavili v različne skupine, glede na to, kaj jih povzroča in sicer:

• Emocionalne ovire (Te ovire se pojavijo, ko so posameznikove emocionalne potrebe v nasprotju s situacijo – posameznik določene rešitve ne predlaga, ker se boji, da se bo osmešil ali do ga bodo drugi imeli za neumnega. Te ovire predstavljajo grožnjo, vendar se njihova stopnja med posamezniki razlikuje. Izhajajo iz potrebe po priznanju, pripadnosti, dosežkih in (ne) samozavesti. Iz emocionalnih ovir lahko izhaja tudi nepotrpežljivost, zaradi nelagodja, ki ga posameznik občuti ob reševanju problemov se zadovolji s prvo možno rešitvijo in ne išče drugih možnosti in hitro zavrže že tudi le misel na neko nenavadno rešitev. Prav tako občutek tesnobe vpliva na to, da se posameznik želi izogniti tveganju in se ne želi izpostavljati ali poskušati izzvati “status quo”. Prva možna rešitev je posamezniku dovolj tudi v primeru, ko rešuje kopico rutinskih problemov, od rešitve katerih nima neke koristi ali izgube.).

• Perceptualne ovire (Te ovire nastanejo na podlagi tega, kako se je posameznik naučil prepoznati informacije, ki ga obkrožajo. Ljudje radi razvijemo način – navade – kako vidimo svet, ki nas obkroža, kar pa nam lahko onemogoča rešiti določen problem. Posameznik vidi le tisto, kar pričakuje, da bo videl. V to kategorijo ovir spadajo tudi stereotipi – ko posameznik določeno situacijo prepozna, ji da določeno oznako, zato ni sposoben pogledati “čez” očitno. Ker je njegov “pogled” na dogajanje tako ozko usmerjen, ni sposoben prepoznati problemov ali njihovih delov, ter videti povezav. Prav tako posameznik ni sposoben videti problem z drugega zornega kota (se postaviti v vlogo nekoga drugega). Veliko problemov prepoznavamo glede na njihov vzrok ali posledice. Če posameznik ni sposoben prepoznati kaj je vzrok in kaj posledica, ga to lahko ovira pri reševanju problemov.).

• Intelektualne ovire (Te ovire nastanejo, ko posameznik ni sposoben asimilirati informacij na način, ki je potreben za reševanje problema – ni sposoben oceniti idej, da bi lahko med njimi izbral najprimernejšo, saj nima ustreznih sposobnosti mišljenja. Gre za neustrezne spretnosti analitičnega in ustvarjalnega mišljenja, saj ima neprilagodljivo strategijo, pri čemer uporablja le en pristop za vse vrste težav in je nezmožen uporabe različnih tehnik za reševanje problemov. Posameznika lahko ovira tudi pomanjkanje ustvarjalnega mišljenja – v tem primeru posameznik ima znanje, vendar ga ne zna uporabiti, kar izhaja iz prevlade analitičnega mišljenja in pomanjkanja prakse v posameznikovem vsakdanjem življenju, kot tudi nesposobnosti prilagajanja mišljenja – posameznik ima težave pri prehodu iz ene vrste razmišljanja v drugo (iz analize v generiranje idej ali iz verbalnega v vizualno razmišljanje) Kot najpogostejša ovira se pojavlja nesposobnost sistematičnega in metodičnega dela. Pristop korak za korakom je bistvenega pomena za učinkovito reševanje problemov. Pomanjkanje znanja ali spretnosti v uporabi “jezika” problema je naslednja velika ovira pri reševanju problemov; če posameznik ne razume ali ne zna uporabljati določenih pojmov specifičnih za določeno področje delovanja (katerega problem rešuje), ne bo mogel učinkovito rešiti problem. Če se posameznik ne potrudi, da bi dobil vse ustrezne informacije, ki se nanašajo na problem, ki ga rešuje, bo s tem ustvaril novo oviro pri reševanju problema. Enako velja za napačne informacije (posameznik se ni potrudil, da bi informacije preveril, kar vodi v napačno sklepanje glede okoliščin problema, ali problema samega – posameznik bo reševal drug problem, kot bi ga moral reševati, prišel bo do drugačnih/napačnih zaključkov.)).

• Ovire pri izražanju (Te ovire nastopijo, ko posameznik ni sposoben “skomunicirati” svojih idej na način, da bi prinesle pozitiven rezultat – rešile problem. Posameznik nima ustreznega znanja ali veščin potrebnih za komunikacijo ali beleženje idej. Nezmožen je “učinkovite uporabe jezika” (kot so besede, risbe, matematični simboli, znanstveni simboli) ali pa uporablja “napačen jezik”. Najpogostejša ovira s katero se soočajo posamezniki je nezmožnost javnega nastopanja – imeti govor, čeprav je posameznik sposoben zapisati svoje misli, ima težave, ko jih mora povedati. Zaradi pomanjkljivega znanja se pogosto zgodi, da je njegova razlaga neustrezna ali pomanjkljiva; ovira je lahko tudi stil vodenja (pasivni stil vodenja, ko mora posameznik nekoga prepričati ali navdušiti za nekaj ali avtokratični stil vodenja, ko posameznik izvaja represijo nad podrejenimi, zato ti velikokrat njegovo idejo zavržejo, ne da bi o njej premislili.).
• Okoljske ovire (So ovire, ki izhajajo iz okolja in posamezniku onemogočajo, da bi uspešno rešil problem (posameznikove ideje nenehno zavračajo s komentarji, kot so “Ne, to ne bi delovalo, ker ...” ali “To smo že preizkusili, in ni delovalo” (idea killers)). Prav tako so velika ovira pri reševanju problemov motnje iz okolja (hrup, nenehne prekinitve procesa). Ena izmed okoljskih ovir je tudi pomanjkanje podpore, kar se kaže v različnih oblikah – posameznik lahko potrebuje specifične informacije, nasvete, znanja, druge vire ali pooblastilo za ukrepanje. Bolj razširjen vidik te ovire je pomanjkanje spodbud in potrebne organizacijske strukture za podporo in izkoriščanje idej. Stres zaradi časovnega pritiska in rokov, prizadene ljudi različno. Za tiste, ki so občutljivi je to lahko huda ovira ustvarjalnega razmišljanja. Ovira so lahko tudi pričakovanja drugih (če so sodelavci in nadrejeni zadovoljni z enostavnimi/običajnimi rešitvami problema lahko posameznik dobi občutek, da je iskanje novih, bolj učinkovitih rešitev nesmiselno; če se od posameznika pričakuje, da bo našel inovativno rešitev, bo verjetno bolj prizadeven). Ovira je tudi monotono delo, ki posameznika postavi v pozicijo dela “v avtopilotu”, zato ne vidi nastajajočih problemov.)
• Kulturne ovire (So ovire, ki izhajajo iz posameznikovega dojemanja, kaj je v določeni situaciji prav in primerno in kaj ni (Včasih reševanje določenega problema narekuje igrivost, vendar v posameznikovem okolju igrivost ni primeren način reševanja problemov. Še vedno je razširjeno prepričanje, da domišljija in humor nista produktivna in ne sodita v resen posel - reševanja problemov. Subjektivna poročila inovatorjev govorijo drugače. Domišljija in humor imata eno skupno lastnost - nenavadno kombinacijo idej. Pojavljanje inovativnih rešitev deluje na enak način - tako, da najde povezave med navidez nepovezljivimi idejami.). Med kulturne ovire sodi tudi brezpogojno sprejemanje statusa quo. V organizacijah običajno obstaja težnja, da se dela v skladu z ustaljenimi zamislimi in metodami. Če želi posameznik znotraj take organizacije nekaj narediti drugače, so ljudje nagnjeni k iskanju razlogov, zakaj tega ni mogoče storiti ali zakaj to ne bi delovalo, namesto da poiskali razloge, zakaj bi bilo to treba storiti in zakaj bi to delovalo. Odpor do sprememb – prepričanje, da je tradicionalni način boljši, najpogosteje nastane iz potrebe po varnosti. Določeno situacijo zaposleni sprejemajo tako kot je, saj vsaka sprememba običajno vključuje nekaj negotovosti, kar pa nekaterim pomeni grožnjo. Vendar morajo za spremembo nečesa obstajati tehtni razlogi, saj je tudi sprememba zaradi spremembe same lahko nevarna. Še vedno obstajajo tudi močni predsodki o tem, da so občutki, intuicija in subjektivne sodbe nezanesljivi, saj jih težko merimo in ocenjujemo (Študije kažejo, da ima tudi v matematiki, eni izmed najbolj logičnih znanosti, intuicija pogosto ključno vlogo pri reševanju problemov, saj mora biti dober reševalec problemov pri iskanju rešitev sposoben uporabljati tako logične metode kot subjektivne, intuitivne metode). Premočno konkurenčno okolje lahko naredi posameznike ne-pripravljene prisluhniti idejam tekmecev. V močno sodelovalnem okolju se posamezniki lahko izogibanju izražanju novih idej, ker ne želijo izstopati iz množice. Nekatera dejanja in ideje, so izključeni iz reševanja problemov, ker jih v organizaciji obravnavajo kot neokusne ali škodljive, ali kršijo sprejete moralne norme.).

KAKŠNE SO VAŠE OVIRE?

My daughter's photographs of Piran

PIRAN

SUNSET AT PIRAN

IZOBRAŽEVANJE, KI JEMLJE KREATIVNOST RESNO

Wilhelm Rein  (1892) je že pred več kot 100 leti zapisal:

“Ne moreš postati kreativen tako, da le bereš knjige o kreativnosti. Vendar tudi to, da stisneš nekaj barve na platno ali zapišeš skupek not, te ravo tako ne naredi kreativnega. Za to, da postaneš kreativen potrebuješ predvsem dve stvari: na eni strani moraš imeti kreativni potencial, na drugi strani, pa ti mora biti omogočeno tako izobraževanje, ki jemlje kreativnost resno.”

Otroci potrebujejo stik s kompleksnimi zadevami, z dvoumnostjo, z raznovrstnimi izkušnjami z negotovostjo in z nepopolnostjo. Naloga učiteljev je, da otroka izziva k odprtosti za novostu; jih opogumlja, da razmišljajo zase in iščejo novosti; do otrok in njihovih dosežkov mora izkazovati spoštovanje, da bi v njih spodbudil samozavest in visoka pričakovanja. Te naloge vključujejo ne le intelektualne, temveč tudi osebne, motivacijske, čustvene in socialne vidike kreativnosti. 

"The challenge now is to transform education systems into something better suited to the real needs of the 21st century. At the heart of this transformation there has to be a radically different view of human intelligence and creativity." - Ken Robinson

NEKOČ in DANES

razen oblačil in frizur, se ni veliko spremenilo

Ko so učenci v učilnicah kreativni, običajno:

• Sprašujejo in izzivajo (Kreativni učenci so radovedni, pogosto sprašujejo in izzivajo, ter radi kršijo pravila.).
• Ustvarjajo povezave in vidijo relacije (Lateralno razmišljajo in ustvarjajo asociacije med stvarmi, ki na prvi pogled niso združjlive.).
• Predvidevajo in si zamišljajo, kaj se lahko zgodi (Si zamišljajo, vidijo različne možnosti, sprašujejo se “kaj če?”, vizualizirajo alternativne možnosti, na stvari gledajo z drugega zornega kota.).
• Raziskujejo lastne ideje in ideje drugih (Z idejami se igrajo, preizkušajo alternative, spreminjajo pristope, ostajajo odprtega uma, spreminjajo ideje z namenom, da bi dosegli kreativen rezultat.).
• Kritično razmišljajo o idejah, dejanjih in izzidih (Pregledujejo napredek, želijo si povratnih informacij, ki jih nato uporabljajo, so kritični in podajajo konstruktivne pripombe.).

VELIK IZZIV ZA DANAŠNJE UČITELJE!

GIDE, WILDE AND SHAKESPEARE