Mnogi obdobje v katerem živimo imenujejo obdobje adaptacije. Neprenehna potreba po prilagajanju je nova realnost za veliko zaposlenih. Da bi zadržal svoje delovno mesto, se mora posameznik konstantno učiti in pridobivati nove veščine in spretnosti, nove kompetence. Težava s katero se le ti soočajo je, da je izbira – kaj je tisto novo, česar se bodo naučili, prepuščena njim samim.
Nova globalizacijska ekonomija neizprosno zahteva nove spretnosti in več inventivnosti s strani zaposlenih. Vendar težava niso le hitre spremembe, temveč količina informacij, ki vsakodnevno “vre” z različnih virov in direkcij. Brez filtrirnega sistema, posameznik ni sposoben ločiti med relevantnimi in ne-relevantnimi informacijami. Ko postane preobremenjen s količino informacij, kontekst postane kritičen.
Danes je pomembno, da je posameznik sposoben trianguliranja – pogledati na nekaj z različnih zornih kotov (spremeniti svojo percepcijo nečesa), nato pa sestaviti svoje prepričanje o nečem, za kar se je odločil, da bo verjel. Posameznik mora imeti sposobnost presoje tveganja, prepoznati mora nevarnost, predvsem pa mora biti pripravljen postaviti pod vprašaj ne le tuja prepričanja, temveč tudi svoja (to kar je absolutna resnica v tem trenutku, lahko ne bo absolutna resnica že v naslednjem).
Zakaj je sprememba percepcije tako težka? Zato, ker se že v prvi fazi zaznavanja pojavijo vzorci (vzorci, ki so se običajno ponavljani tako dolgo, da so postali dominantni).
