NADARJENOST, KREATIVNOST in UČITELJI

Pojem nadarjenost je star toliko, kot človeštvo samo. V primitivni skupnosti je bil nadarjen tisti človek, ki je bil dober lovec, v času selitve narodov in zavzemanja ozemelj, je bil nadarjen tisti, ki se je izkazal za boljšega bojevnika, stari Grki so za nadarjene pojmovali dobre govornike, umetnike in filozofe, v srednjem veku so veljali za nadarjene vojskovodje, filozofi, bogoslovci,… 

Renzulli je v svojem Modelu treh prstanov nadarjenost opisal kot kombinacijo inteligence, ustvarjalnosti in motivacije, kar skupaj predstavlja zelo nadarjene: zelo visoka inteligenca – z inteligenčnim količnikom prek 130; ustvarjalno razmišljanje – kriterij, ki ločuje zelo nadarjene od povprečnih; in motivacija, ki se med ostalim odraža kot usmerjenost v doseganje cilja, kot vztrajnost ter vzdržljivost pri izpolnjevanju nalog, ki se jih držijo kolikor je potrebno, vse dokler ne najdejo zadovoljive rešitve.

Zanimivo je, da najdemo pri vseh pedagogih na šolah večjo zainteresiranost za tiste otroke, ki so »nadarjeni« na družbeno pomembnejšimi predmetnimi področji kot sta naravoslovje in matematika, medtem, ko so npr. umetniške sposobnosti deležne mnogo manjše pozornosti.

Nadarjene je potrebno odkrivati že v mladih letih, saj jim lahko tako nudimo okolje v katerem lahko njihove potenciale vodimo k polnemu razvoju. Resnično nadarjen otrok je v celoti nadpovprečno razvit, vendar ravno naraščajoče mentalne sposobnosti lahko intenzivirajo nekatere normalne probleme odraščanja. Mnogi od nadarjenih otrok postanejo družbi slabo prilagojeni odrasli in imajo primanjkljaj na področju socializacije. Zato bi morali posebno pozornost nameniti ustrezni izobrazbi vzgojiteljev in učiteljev, saj je njihova neustrezna obravnava nadarjenih otrok lahko izredno škodljiva, veliko pa lahko naredijo pri vključevanju »socializacijsko nespretnih« otrok v družbo (skupino, razred).