Kako pogosto učenci (dijaki, študenti) v izobraževalnih
institucijah pišejo, slikajo ali se izražajo na drugačen način, ne zato, ker to
morajo (jim je bilo naloženo), temveč smo zato, ker želijo nekaj sporočiti?
Pogosto je najpomembnejši del kreativnega procesa zavedanje,
da nek problem obstaja. Sposobnost “videti” problem zajema vse oblike
kreativnosti.
Dati učencem možnost, da so kreativni, zahteva od strokovnjakov
za izobraževanje (učiteljev na vseh nivojih izobraževanja), da učencem dajo dovoljenje,
da poiščejo in rešijo problem, ter da predstavijo idejo na nov in ustrezen
način.
Kreativno poučevanje ne pomeni isto, kot učenje in
razvijanje kreativnosti. Učenje kreativnosti je osredotočeno na učenca. Naloga
učitelja je, da učencu da znanje, ga opremi s spretnostmi in mu omogoči
ustrezno (spodbudno) okolje v katerem bo vzcvetela njegova kreativnost.
Strukturiranje izobraževanja z namenom izobraževati
kreativne posameznike vključuje spremembo v videnju vloge tako učencev, kot
učiteljev. Učne aktivnosti, pripravljene z namenom vzpodbujati kreativnost pri
učencih, le te postavlja v vlogo reševalcev problemov in od njih pričakuje
sposobnost komunicirati svoje odgovore na ustrezen način. Učitelji pa se morajo
preleviti iz “vrelca modrosti” v “postavljavca problemov”, “iskalca problemov”,
občinstvo, včasih celo javnost. Če od učencev pričakujemo, da bodo sposobni reševati
probleme, je naloga učiteljev veliko več, kot le to, da nanje prenašajo svoje
znanje in spretnosti. Pred učence morajo postavljati take problem, na katere ne
poznajo odgovora niti sami, nato pa morajo s skupnimi močmi problem ustrezno
rešiti.
Restrukturirenje učnega kurikuluma ne pomeni, da ga moramo
izničiti. Učenci morajo še vedno pridobiti osnovno znanje o določenem področju
(posameznik ne more reševati vprašanje v povezavi z rastlinami, brez poznavanja
botanike), toda učenec mora poleg poznavanja “KAJ”, pridobiti tudi znanje “ZAKAJ”.
Ni komentarjev:
Objavite komentar