KREATIVNOST IN PROFESIONALNI RAZVOJ

V moderni družbi imajo znanja in spretnosti kratkotrajno “življenje” (obdobje, v katerem bo več kot 50 % vsega, kar posameznik zna in je sposoben narediti, napačno ali nepomembno). Znanje in spretnosti, potrebni za prihodnost, morda še sploh niso znani v obdobju posameznikovega izobraževanja. Zato se tudi izobraževalne institucije ne morejo omejiti le na “predajo” določenega nabora vsebin in tehnik, temveč morajo promovirati sposobnosti in spretnosti, kot so sposobnost prilagajanja že znanega novim situacijam ali sposobnost novih načinov soočanja s problemom kot tudi osebnostne sposobnosti, kot so fleksibilnost, odprtost, zanimanje za nove stvari, pogum za soočanje z neznanim. Take lastnosti bodo posamezniku omogočile zadržati delovno mesto. Življenjske spretnosti - sposobnost preživeti v hitro spreminjajočem se svetu - mu bodo pomagale, ko se bo soočal z negotovostjo ali ko se bo primoran prilagajati. Toda kako to doseči v predavalnici, v kateri se srečujemo z raznoliko populacijo? Ali je kreativno poučevanje in poučevanje kreativnosti tisto, ki bo študente pripravilo na zahtevne vloge, ki ga čakajo v poslovnem in zasebnem življenju?

Zastavljene hipoteze:

1. Študenti pričakujejo klasičen stil predavanj.
2. Uporaba kreativnega poučevanja študenta postavi v aktivno vlogo.
3. Študenti želijo biti aktivni udeleženci izobraževalnega procesa.
4. Študenti so pripravljeni nase prevzeti odgovornost za količino znanja, ki ga bodo pridobili v toku izobraževalnega procesa.

Pri delu z učenci  (na vseh nivojih poučevanja), se moramo zavedati, da je pred pedagoge postavljena množica zelo različnih posameznikov (razlike se kažejo že glede na spol, pripadnost, kulturno ozadje, starost; prisotna pa je tudi različnost v intelektualnih sposobnostih, osebnosti, učnih stilih). 

Vse večja raznolikost učne populacije, ter vse višja pričakovanja do pedagogov, le te silijo v nove načine poučevanja. Tisti, ki se slepo oklepajo svojega, pred veliko leti, naučenega stila poučevanja, se soočajo s težavami in so vse bolj nezadovoljni z učenci, saj njihov način poučevanja ne daje želenih rezultatov.

Realno ne moremo pričakovati, da bo lahko vsak član fakultete razvil vse stile poučevanja in tako zajel vse individualne učne stile učencev. Zato bi morale fakultete težiti k omogočanju različnih učnih izkušenj, v katere so lahko zajeti različni učni stili. 

Vsak učitelj bi moral raziskati različne učne stile, različne stile poučevanja in nato natančno opredeliti aktivnosti, ki se bodo odvijale v učilnici, z namenom, da znanje pridobi čimveč učencev. Na žalost pa velik del našega izobraževalnega sistema še vedno predstavlja zapleteno igro: Ugani, kaj misli učitelj? Ko to igro usvojimo, smo v svoj vrednostni sistem zapisali prepričanje, da so najboljše ideje tiste, ki se porodijo v glavi nekoga drugega.

Glede na dejstvo, da organizacije zahtevajo posameznike, ki so sposobni uspešno delati v multidisciplinarnih timih, ter so sposobni integrirati različne koncepte nastale znotraj posamezne discipline, bi morale fakultete poučevati preko raznovrstnostnih učnih stilov, z namenom, da spodbudijo inovativnost.

Neizbežno je dejstvo, da učenci v učilnice prinašajo veliko raznolikost učnih stilov. Težava ni v neujemanju stilov učitelj/učenec, temveč v neuspešnem zavedanju obstoja teh razlik in posledično neustreznem ravnanju. 

Kaj lahko naredijo izobraževalne ustanove? Najprej morajo narediti samorefleksijo glede svojih pedagoških ciljev in prednosti poučevanja. Zavedanje, da ne učni, ne stili poučevanja niso nekaj kar se ne more spremeniti, lahko bistveno vpliva na rezultate. 

POUČEVANJE KREATIVNOSTI

Poučevanje kreativnosti zahteva ustvarjanje skupnosti, v kateri je postavitev dobrega vprašanja prav tako pomembno kot odgovor na to vprašanje. Izgradnja take klime mora biti strukturirana okoli kreativnega procesa, ki bo učencem zagotovil tako ustrezno vsebino kot procese, s katerimi bodo lahko raziskovali in komunicirali med različnimi učnimi disciplinami, se naučili splošnih tehnik, ki omogočajo kreativno mišljenje, in bo v razredu vzpostavila vzdušje, ki bo podpiralo kreativnost (Starko, 2005, str. 33-42).

Kreativno poučevanje ne pomeni isto kot učenje in razvijanje kreativnosti. Učenje kreativnosti je osredotočeno na učenca. Naloga učitelja je, da učencu da znanje, ga opremi s spretnostmi in mu omogoči ustrezno (spodbudno) okolje, v katerem bo vzcvetela njegova kreativnost.

• Kreativen učitelj uporablja domiselne pristope k učenju z namenom, da bi poučevanje naredil čim bolj zanimivo, vznemirljivo, a hkrati učinkovito, zato da bo vanj čim bolj pritegil učence. 
• Poučevanje kreativnosti pomeni uporabo takih oblik poučevanja, ki bodo učencem omogočile razvoj kreativnega mišljenja in obnašanja. Učitelj mora učence opremiti z znanjem, s spretnostmi in z okoljem, ki bo spodbudno za razvoj učenčeve kreativnosti. Učne aktivnosti, ki spodbujajo kreativnost, postavljajo učence v vlogo reševalca problemov in komunikatorja (in ne le pasivnega prejemnika informacij).

Cropley (2011, str. 48-52) ugotavlja, da se v teoriji učitelji popolnoma strinjajo, da bi kreativnost morala biti v učilnicah spodujana – raziskava Johna Feldhusena je pokazala, da je tako odgovorilo kar 96 % učiteljev. Vendar je praksa pokazala drugačne podatke. V realnem svetu veliko učiteljev ne mara učenčevih karakteristik, ki so povezane s kreativnostjo in pogosto kažejo nasprotovanje ali neodobravanje najbolj kreativnim učencem. Učitelji pogosto negodujejo nad lastnostmi, kot so drznost, želja po novem ali originalnost ali pa jih celo prepovedo. Raje imajo lastnosti, kot so točnost, ubogljivost in dovzetnost za ideje drugih ljudi (učitelja). Zapomnitev in natačna reprodukcija sta veliko bolj zaželena kot razmišljanje s svojo glavo ali samostojno sprejemanje odločitev. 

RAZISKAVA NA PRIMERU PREDAVANJ PROFESIONALNI RAZVOJ

Profesionalni razvoj je predmet pri katerem se študenti v procesu aktivnega učenja naučijo:

• Prepoznati svoje prednosti in šibke točke, kar jim bo olajšalo izbiro ustrezne zaposlitve ali vključevanje v organizacijo.
• Učinkovito predstaviti, saj je dober nastop lahko tisto, kar bo diplomantu fakultete MLC Ljubljana pomagalo prepričati potencialnega delodajalca, da je lahko ravno on/ona dodana vrednost neke organizacije.
• Prepoznati potencialnega delodajalca oziroma priložnost, ki se mu ponuja.
• Uspešno sodelovati v timu.

Prepričana sem, da učenci obdržijo več informacij tako, da nekaj naredijo. Zato so predavanja Profesionalni razvoj oblikovana tako, da so študenti aktivni udeleženci pedagoškega procesa. Poudarek je na procesu aktivnega učenja. Pri predavanjih sem se odločila za vpeljavo kreativnega poučevanja, zato uporabljam različne učne pripomočke (balone, karte, listke z vlogami, zamaške za ušesa, žoge, preveze za oči) in tehnike (sodelovanje v debati, pogovor, simulacijo realne izkušnje, ogled videoposnetkov, praktične delavnice, ogled predstavitev, nastopanje pred drugimi). Vsako predavanje zaključim z evalvacijo. Povratne informacije mi omogočajo izboljšati naslednja predavanja. 

Po zaključku predavanj študenti rešijo anonimno anketo, s katero ugotavljam ali je tak način poučevanja smiselen.

UGOTOVITVE RAZISKAVE

V letošnji raziskavi je sodelovalo 36 študentov in študentk MLC Ljubljana, med katerimi je bilo 72,2% starejših od 25 let in 27,8% mlajših od 25 let. 72,2% anketirancev ima do 10 let delovnih izkušenj, 11% je brez delovnih izkušenj, 6% pa ima več kot 10 let delovnih izkušenj. 89% anketirancev ob študiju dela, 11% anketirancev je le študentov

Prva ovira v procesu poučevanja so bila pričakovanja študentov vezana na predhodnje učne izkušnje – kot študenti, dijaki, učenci, so bili pasivni udeleženci frontalno izvedenih predavanj. Drugačna postavitev sedežev v predavalnici (v polkrog ali krog) in dejstvo, da ni bilo miz, je udeležence postavilo v drugačno vlogo. Nekateri so ob vstopu v predavalnico vprašali: “Kaj bomo pa danes počeli?” in “A danes ni predavanj?” Ko smo se kasneje pogovarjali o pričakovanjih, so občutke ob vstopu v predavalnico ubesedili še nekateri: “Takoj sem vedel, da bo tole pa malo drugače kot ponavadi.”  “Kar nekako nisem vedela kaj naj pričakujem!” Povedali so, da predavanj v taki obliki še niso imeli. 

V anonimni naketi je 83,2% anketirancev odgovorilo, da so pričakovali frontalen način predavanj (klasičen način), kje so le prejemniki informacij; le 16,8% anketirancev je odgovorilo, da so pričakovali, da bodo aktivno udeleženi. 

Glede na komentarje in pogovor, ter odgovore anonimne ankete, lahko zaključim, da je prva hipoteza - študenti pričakujejo klasičen stil predavanj – potrjena.

V predavanja sem uvedla kreativne tehnike (Bodystorming, Fishbowl, Idea market, Mission impossible, Potovanje z vlakom, Čebula identitete, 7 predmetov, zemljevid empatije, Pecha Kucha, Risk aversion, Pravičnost in nagrajevanje, Družba v katero bi se rodil, Žoganje, Stol na moji levi je prazen), igro, gibanje, ogled zanimivih posnetkov, kar se je izkazalo kot dobro orodje tako za pridobitev pozornosti študentov, kot njihovega aktivnega sodelovanja. Študenti so bili ves čas aktivni. 

Po mnenju anketirancev je tak način predavanj za udeležence – študente - težji. Tako je odgovorilo kar 86,2%. Na vprašanje zakaj se jim to zdi težje so zapisali:

• Ker moraš ves čas sledit predavanjem.
• Ker moraš aktivno sodelovat – pri klasičnih predavanjih ti misli odplavajo stran, tu pa moraš biti ves čas zbran.
• Ker se ne moreš skrit v množici ali za delom drugih.
• Ker moraš imeti o določeni temi mnenje.
• Ker moraš to mnenje povedat pred drugimi (se izpostaviš; tvegaš neodobravanje ali posmeh).
• Ker se moraš predpripraviti na predavanja (pogledat priporočeno literature ali posnetke).
• Ker moraš razmišljat.
• Ker moraš sodelovati tudi s tistimi, ki jih ne poznaš.
• Ker moraš sodelovat tudi s tistimi, ki ti niso všeč.

13,8% anketrirancev meni, da je taka oblika lažja, saj:

• Se učiš preko primerov.
• Aktivno sodeluješ.
• Nič ni narobe.
• Lažja, ko se enkrat vključiš not.
• Spoznaš druge.
• Slišiš kaj o neki temi mislijo drugi.

Evalvacja je pokazala, da so študenti začutili, da jim tak način predavanj omogoča: 

• Sodelovanje.
• Razmišljanje.
• Izražanje svojega mnenja.
• Diskusijo.
• Timsko sodelovanje.
• Učenje skozi igro.

Sedenje v krogu in gibanje po prostoru je omogočilo: 

• Raznolikost.
• Sodelovanje s profesorjem.
• Medsebojno sodelovanje.
• Pridobivanje novih veščin.
• Širjenje obzorij z novimi znanji.

Po mnenju 94,4% anketirancev je taka oblika predavanj težja tudi za predavatelja saj:

• Mora vodit predavanja v skladu s procesom.
• Se mora veliko bolj potrudit glede priprav na posamezna predavanja. 
• Se mora bolj pripravit v smislu kako motivirat poslušalce.
• Mora bit pripravljen na vse.
• Mora imet veliko znanja tudi z drugih področij.
• Mora znat vodit ljudi.
• Mora znat uskladit posameznike med sabo.
• Mora preprečiti morebitne spore (kreganje med posamezniki).
• Je težje upravljat s časom in razdelit pozornost na vse.

Med mlajšimi in starejšimi študenti je prišlo do prenosa znaj in izkušenj, odpravili smo stereotipe in predsodke o pripadnikih posameznih generacij. Študenti so bili med predavanji zelo aktivni. Tudi drugo hipotezo - Uporaba kreativnega poučevanja študenta postavi v aktivno vlogo – lahko potrdim, saj so v učnem procesu bili ves čas aktivni, ter so ga bili sposobni evalvirati. Med predavanji je nastalo veliko zanimivih izdelkov in idej.

Nekaj mlajših študentov je med predavanji imelo potrebo po dodatnih, natančnih navodilih: “Kaj točno želite, da naredimo? Kako ste to mislili?”. Prav tako je nekaterim težavo predstavljal asertivni način komunikacije: “Zakaj vedno rečete, da se je naš način razmišljanja v redu?” Največjo težavo jim je predstavljala naloga v kateri so morali razmišljati o sebi in nato to povedati drugim. Na vprašanje: “Kako bi se predstavili na razgovoru za zaposlitev?” je bil odgovor “Ali sem lahko jaz raje v vlogi delodajalca?”. Iskali so različne izgovore, da bi se določenim nalogam izognili. Starejši študenti niso imeli težav, saj imajo več znanja in izkušenj, njihova motivacija je drugačna, večinoma vedo, kaj želijo (zakaj študirajo na MLC). Starost udeležencev in njihove življenske in delovne izkušnje so jim omogočile sodelovanje na predavanjih, vendar so v evalvaciji ugotovili, da bi bilo smiselno predhodno vsaj preleteti določeno snov, ki smo jo obravnavali pri predavanjih.  Kljub izjavi, da so po predavanjih utrujeni, so se večinoma udeležili vseh predavanj. Tretjo hipotezo: Študenti želijo biti aktivni udeleženci izobraževalnega procesa lahko potrdim le delno, saj menim, da so pokazali interes po novi obliki dela, vendar se je težava pokazala pri delu doma. Kljub navedeni priporočeni literature, internetnim povezavam na posnetke in članke, je 72,5% anketirancev odgovorilo, da niso prebrali priporočenega gradiva, 11% je pogledalo povezave na internetno gradivo, 11% je pogledalo priporočene posnetke in le 5,5% anketirancev je pregledalo in bralo priporočeno gradivo. Glede na podatke lahko četrto hipotezo: Študenti so pripravljeni nase prevzeti odgovornost za količino znanja, ki ga bodo pridobili v toku izobraževalnega procesa, ovržem.

ZAKLJUČEK

Študenti so pričakovali klasična predavanja, vendar se je kreativno poučevanje izkazalo za odlično podlago procesu aktivnega učenja. Udeleženci so bili pri delu v predavalnici zelo aktivni. Sodelovanje v debati, pogovor, simulacija realne izkušnje, ogled videoposnetkov, praktične delavnice, ogled predstavitev, nastopanje pred drugimi predvsem pa igra, je dobro potekalo. Študenti MLC bodo zasedali managerska delovna mesta kjer se bodo soočali z vsakodnevnimi problem, kjer bodo potrebovali tudi sposobnost samorefleksije in sposobnost kritičnega mišljenja. Vse kompetence pridobljene v procesu aktivnega učenja jim bodo omogočile, da bodo pri svojem delu uspešni.