JE TO MOJ IZZIV?
Posameznik je pogosto postavljen pred
problem, ki ni njegov problem. Velikokrat se tega ne zaveda in ga želi rešiti,
a ga ne more. Razlogi za to so lahko različni, najpogosteje pa gre za
pomanjkanje avtoritete (posameznik ni v poziciji, da bi lahko problem rešil).
Pravi
lastnik problema je:
- zaskrbljen (čustveno vpleten v problem, rešitev
problema mu nekaj pomeni),
- predan (za rešitev problema je pripravljen nekaj
storiti; v akcijo bo stopli takoj, ko se pojavi ideja za rešitev),
- kompetenten (pooblaščen za reševanje problema in
hkrati usposobljen za sprejemanje odločitev in ustrezno delovanje) in
- sposoben (ima ustrezne sposobnosti in znanja, da se
s problemom spopade; je odločen, ima avtoriteto in dovolj finančnih
sredstev).
Opredelitev problema
Formulacija izziva/problema mora
obsegati le en stavek. V njegovi definiciji je potrebno omeniti lastnika tega izziva. Vprašanja, ki se pričnejo s “kako” ali “ustvarite” privabljajo nove
ideje. Poiskati je potreben dovolj privlačen način za predstavitev izziva, ki
bo dovolj velik izziv za vse udeležence kreativnega procesa.
Reševanje izziva/problema
Kaj je reševanje izziva? Reševanje
izziva je proces zapolnjevanja vrzeli med tem, kar je in tem, kar bi želeli,
da je. Je dejanje odgovarjanja na vprašanja, razjasnitve negotovosti ali
razlaga nečesa, česar posameznik ali skupina niso dovolj dobro razumeli
(Isaksen et al., 2010, str. 22).
Vsi se vsakodnevno srečujemo z
reševanjem problemov, med katerimi so nekateri bolj zapleteni ali pomebni kot
drugi. Pri reševanju kompleksnih problemov nam lahko pomagajo določene tehnike
za generiranje (proizvajanje), selekcijo (izbiro) in implementacijo idej
(pretvorba idej v realnost).
OVIRE, KI NAM PREPREČUJEJO, DA BI NAŠLI NAJBOLJŠO REŠITEV
Ovire so vse tisto, kar posamezniku preprečuje, da bi uspešno rešil problem. Občasno jih občutimo vsi, vendar je njihova vrsta in intenzivnost lahko zelo različna. Ovire so strokovnjaki postavili v različne skupine, glede na to, kaj jih povzroča, in sicer:
- Emocionalne ovire (Te ovire se pojavijo, ko so posameznikove emocionalne potrebe v nasprotju s situcijo – posameznik določene rešitve ne predlaga, ker se boji, da se bo osmešil ali da ga bodo drugi imeli za neumnega. Te ovire predstavljajo grožnjo, vendar se njihova stopnja med posamezniki razlikuje. Izhajajo iz potrebe po priznanju, pripadnosti, dosežkih in (ne)samozavesti. Iz emocionalnih ovir lahko izhaja tudi nepotrpežljivost; zaradi nelagodja, ki ga posameznik občuti ob reševanju problemov, se zadovolji s prvo možno rešitvijo in ne išče drugih možnosti in hitro zavrže že tudi le misel na neko nenavadno rešitev. Prav tako občutek tesnobe vpliva na to, da se posameznik želi izogniti tveganju in se ne želi izpostavljati ali poskušati izzvati “status quo”. Prva možna rešitev je posamezniku dovolj tudi v primeru, ko rešuje kopico rutinskih problemov, od rešitve katerih nima neke koristi ali izgube.).
- Perceptualne ovire (Te ovire nastanejo na podlagi tega, kako se je posameznik naučil prepoznati informacije, ki ga obkrožajo. Ljudje radi razvijemo način ali navade, kako vidimo svet, ki nas obkroža, kar pa nam lahko onemogoča rešiti določen problem. Posameznik vidi le tisto, kar pričakuje, da bo videl. V to kategorijo ovir spadajo tudi stereotipi – ko posameznik določeno situacijo prepozna, ji da določeno oznako, zato ni sposoben pogledati “čez” očitno. Ker je njegov “pogled” na dogajanje tako ozko usmerjen, ni sposoben prepoznati problemov ali njihovih delov ter videti povezav. Prav tako posameznik ni sposoben videti problema z drugega zornega kota (se postaviti v vlogo nekoga drugega). Veliko problemov prepoznavamo glede na njihov vzrok ali posledice. Če posameznik ni sposoben prepoznati, kaj je vzrok in kaj posledica, ga to lahko ovira pri reševanju problemov.).
- Intelektualne ovire (Te ovire nastanejo, ko posameznik ni sposoben asimilirati informacij na način, ki je potreben za reševanje problema – ni sposoben oceniti idej, da bi lahko med njimi izbral najprimernejšo, saj nima ustreznih sposobnosti mišljenja. Gre za neustrezne spretnosti analitičnega in ustvarjalnega mišljenja, saj ima neprilagodljivo strategijo, pri čemer uporablja le en pristop za vse vrste težav in je nezmožen uporabe različnih tehnik za reševanje problemov. Posameznika lahko ovira tudi pomanjkanje ustvarjalnega mišljenja – v tem primeru posameznik ima znanje, vendar ga ne zna uporabiti, kar izhaja iz prevlade analitičnega mišljenja in pomanjkanja prakse v posameznikovem vsakdanjem življenju kot tudi nesposobnosti prilagajanja mišljenja – posameznik ima težave pri prehodu iz ene vrste razmišljanja v drugo (iz analize v generiranje idej ali iz verbalnega v vizualno razmišljanje). Kot najpogostejša ovira se pojavlja nesposobnost sistematičnega in metodičnega dela. Bistvenega pomena za učinkovito reševanje problemov je pristop “korak za korakom”. Naslednja velika ovira je pomanjkanje znanja ali spretnosti v uporabi “jezika” problema. Če posameznik ne razume ali ne zna uporabljati določenih pojmov, specifičnih za določeno področje delovanja, katerega problem rešuje, ne bo mogel učinkovito rešiti problema. Če se posameznik ne potrudi, da bi dobil vse ustrezne informacije, ki se nanašajo na problem, ki ga rešuje, bo s tem ustvaril novo oviro pri reševanju problema. Enako velja za napačne informacije (posameznik se ni potrudil, da bi informacije preveril, kar vodi v napačno sklepanje glede okoliščin problema ali problema samega – posameznik bo reševal drug problem, kot bi ga moral reševati, prišel bo do drugačnih/napačnih zaključkov.)).
- Ovire pri izražanju (Te ovire nastopijo, ko posameznik ni sposoben “skomunicirati” svojih idej na način, da bi prinesle pozitiven rezultat – rešile problem. Posameznik nima ustreznega znanja ali veščin, potrebnih za komunikacijo ali beleženje idej. Nezmožen je “učinkovite uporabe jezika” (kot so besede, risbe, matematični simboli, znanstveni simboli) ali pa uporablja “napačen jezik”. Najpogostejša ovira, s katero se soočajo posamezniki, je nezmožnost javnega nastopanja – imeti govor, čeprav je posameznik sposoben zapisati svoje misli, ima težave, ko jih mora povedati. Zaradi pomanjkljivega znanja se pogosto zgodi, da je njegova razlaga neustrezna ali pomanjkljiva; ovira je lahko tudi stil vodenja (pasivni stil vodenja, ko mora posameznik nekoga prepričati ali navdušiti za nekaj ali avtokratični stil vodenja, ko posameznik izvaja represijo nad podrejenimi, zato ti velikokrat njegovo idejo zavržejo, ne da bi o njej premislili.).
- Okoljske ovire (So ovire, ki izhajajo iz okolja in posamezniku onemogočajo, da bi uspešno rešil problem (posameznikove ideje nenehno zavračajo s komentarji, kot so “Ne, to ne bi delovalo, ker ...” ali “To smo že preizkusili, in ni delovalo” (idea killers)). Prav tako so velika ovira pri reševanju problemov motnje iz okolja (hrup, nenehne prekinitve procesa). Ena izmed okoljskih ovir je tudi pomanjkanje podpore, kar se kaže v različnih oblikah – posameznik lahko potrebuje specifične informacije, nasvete, znanja, druge vire ali pooblastilo za ukrepanje. Bolj razširjen vidik te ovire je pomanjkanje spodbud in potrebne organizacijske strukture za podporo in izkoriščanje idej. Stres zaradi časovnega pritiska in rokov različno prizadene ljudi. Za tiste, ki so občutljivi, je to lahko huda ovira ustvarjalnega razmišljanja. Ovira so lahko tudi pričakovanja drugih (če so sodelavci in nadrejeni zadovoljni z enostavnimi/običajnimi rešitvami problema, lahko posameznik dobi občutek, da je iskanje novih, učinkovitejših rešitev nesmiselno; če se od posameznika pričakuje, da bo našel inovativno rešitev, bo verjetno bolj prizadeven). Ovira je tudi monotono delo, ki posameznika postavi v pozicijo dela “v avtopilotu”, zato ne vidi nastajajočih problemov.)
- Kulturne ovire (So ovire, ki izhajajo iz posameznikovega dojemanja, kaj je v določeni situaciji prav in primerno in kaj ni. Včasih reševanje določenega problema narekuje igrivost, vendar v posameznikovem okolju igrivost ni primeren način reševanja problemov. Še vedno je razširjeno prepričanje, da domišljija in humor nista produktivna in ne sodita v resen posel reševanja problemov. Subjektivna poročila inovatorjev govorijo drugače. Domišljija in humor imata eno skupno lastnost - nenavadno kombinacijo idej. Pojavljanje inovativnih rešitev deluje na enak način - tako, da najde povezave med navidez nepovezljivimi idejami.). Med kulturne ovire sodi tudi brezpogojno sprejemanje statusa quo. V organizacijah običajno obstaja težnja, da se dela v skladu z ustaljenimi zamislimi in metodami. Če želi posameznik znotraj take organizacije nekaj narediti drugače, so ljudje nagnjeni k iskanju razlogov, zakaj tega ni mogoče storiti ali zakaj to ne bi delovalo, namesto da bi poiskali razloge, zakaj bi bilo to treba storiti in zakaj bi to delovalo. Odpor do sprememb – prepričanje, da je tradicionalni način boljši, najpogosteje nastane iz potrebe po varnosti. Določeno situacijo zaposleni sprejemajo tako, kot je, saj vsaka sprememba običajno vključuje nekaj negotovosti, kar pa nekaterim pomeni grožnjo. Vendar morajo za spremembo nečesa obstajati tehtni razlogi, saj je tudi sprememba zaradi spremembe same lahko nevarna. Še vedno obstajajo tudi močni predsodki o tem, da so občutki, intuicija in subjektivne sodbe nezanesljivi, saj jih težko merimo in ocenjujemo (Študije kažejo, da ima tudi v matematiki, eni izmed najbolj logičnih znanosti, intuicija pogosto ključno vlogo pri reševanju problemov, saj mora biti dober reševalec problemov pri iskanju rešitev sposoben uporabljati tako logične metode kot subjektivne, intuitivne metode.). Premočno konkurenčno okolje lahko naredi posameznike nepripravljene prisluhniti idejam tekmecev. V močno sodelovalnem okolju se posamezniki lahko izogibaju izražanju novih idej, ker ne želijo izstopati iz množice. Nekatera dejanja in ideje so izključeni iz reševanja problemov, ker jih v organizaciji obravnavajo kot neokusne ali škodljive ali kršijo sprejete moralne norme.
Vse naštete ovire, razen okoljskih, so plod posameznikovega učenja ali pomanjkanja znanja tako določenega posameznika kot oseb, ki so nanj vplivale v toku odraščanja in nadaljnjega življenja.
Zelo pomembno je, da je posameznik sposoben prepoznati, kdaj ga ovire onemogočajo pri reševanju problemov. Najbolj učinkovit način je, da preuči svoj način razmišljanja pri reševanju problemov in se zaveda, da obstajajo dejavniki, ki lahko ovirajo njegov napredek.
Da bi kar najbolje lahko rešil izziv, mora posameznik (ali skupina) biti sposoben proizvesti čim večje število idej, med katerimi bo lahko izbral najustreznejšo. Kako generirati ideje boste lahko preberali naslednji teden...
Viri:
Isaksen, S. G., Dorval K. B. and Treffinger D. J. (2010). Creative Approaches to Problem Solving: A Framework for Innovation and Change SAGE Publications Inc, 2010
Ni komentarjev:
Objavite komentar